HERETIČNA IZJAVA IZ LETA 1965, KI JO JE PODAL DRUGI VATIKANSKI KONCIL:

 

 

IZJAVA

ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO

O VERSKI SVOBODI

 

PRAVICA POSAMEZNIKA IN SKUPNOSTI
DO DRUŽBENE IN DRŽAVLJANSKE SVOBODE V VERSKIH ZADEVAH

1. Ljudje našega časa se vedno bolj zavedajo dostojanstva človeške osebe in narašča število tistih, ki zahtevajo, da ljudje pri svojem delovanju uživajo in uporabljajo svojo odgovorno presojo in svobodo, vodeni z občutkom dolžnosti in ne prisile. Prav tako pozivajo k pravni razmejitvi javne oblasti, da se ne bi pretirano omejeval obseg pravične svobode, tako posameznika kot združenj. Ta zahteva po svobodi v človeški družbi se nanaša predvsem na dobrine človeškega duha, zlasti na tiste, ki se nanašajo na svobodno izpovedovanje vere v družbi. Ta vatikanski koncil, ki skrbno upošteva te težnje uma in si prizadeva razkriti, kako so skladne z resnico in pravičnostjo, preučuje sveto izročilo in nauk Cerkve ter osvetljuje nove stvari, vedno v skladu s starodavnimi.

Najprej sveti koncil izpoveduje, da je Bog človeštvu razodel pot, po kateri se ljudje, ki služijo Njemu, lahko odrešijo in najdejo srečo v Kristusu. Verujemo, da ta edina prava vera obstaja v katoliški in apostolski Cerkvi, ki ji je Gospod Jezus zaupal poslanstvo, da jo širi med vse ljudi, ko je apostolom rekel: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal« (Mt 28,19–20). Vsi ljudje so s svoje strani dolžni iskati resnico, zlasti o Bogu in njegovi Cerkvi, in ko jo spoznajo, jo sprejmejo in živijo.

Sveti koncil tudi priznava, da te dolžnosti vplivajo na vest ljudi in jo zavezujejo ter da se resnica vsiljuje le z močjo same resnice, ki nežno, a močno prodira v duše. Ker pa se verska svoboda, ki jo ljudje potrebujejo za izpolnitev svoje dolžnosti čaščenja Boga, nanaša na imuniteto pred prisilo v civilni družbi, pušča nedotaknjen tradicionalni katoliški nauk o moralni dolžnosti posameznikov in družb do prave vere in edine Kristusove Cerkve. Poleg tega namerava sveti koncil pri obravnavanju te verske resnice razviti nauk nedavnih papežev o nedotakljivih pravicah človeške osebe in o pravnem redu družbe.

POGLAVJE I

SPLOŠNO POJEM VERSKE SVOBODE

Predmet in temelj verske svobode

2. Ta vatikanski koncil izjavlja, da ima človek pravico do verske svobode. Ta svoboda sestoji v tem, da so vsi ljudje imuni pred prisilo, bodisi s strani posameznikov ali družbenih skupin ali katere koli človeške oblasti, tako da v verskih zadevah nihče ni prisiljen ravnati proti svoji vesti, niti mu ni preprečeno, da bi ravnal v skladu z njo, zasebno ali javno, sam ali v sodelovanju z drugimi, v ustreznih mejah. Nadalje izjavlja, da je pravica do verske svobode resnično utemeljena na samem dostojanstvu človeške osebe, kot ga razumeta razodeta Božja beseda in sam naravni razum. To pravico človeške osebe do verske svobode je treba priznati v pravnem redu družbe, da postane državljanska pravica.

Vsi ljudje so zaradi svojega prirojenega dostojanstva kot osebe – torej obdarjeni z razumom in svobodno voljo ter tako obogateni z osebno odgovornostjo – po svoji naravi gnani in moralno zavezani iskanju resnice, zlasti tiste, ki se nanaša na vero. Prav tako so dolžni sprejeti znano resnico in urediti celotno svoje življenje po njenih zahtevah. Vendar ljudje te obveznosti ne morejo izpolniti na način, ki ustreza njihovi naravi, če ne uživajo tako psihološke svobode kot imunitete pred zunanjo prisilo. Posledično pravica do verske svobode ne temelji na subjektivni naravnanosti osebe, temveč na njeni sami naravi. Zato pravica do te imunitete ostane tudi za tiste, ki ne izpolnijo obveznosti iskanja in spoštovanja resnice, in njenega izvrševanja, če se ohranja pravičen javni red, ni mogoče ovirati.

Verska svoboda in človekova povezanost z Bogom

3. Vse to postane še bolj jasno tistim, ki menijo, da je najvišja norma človeškega življenja isti božji zakon – večen, objektiven in univerzalen – s katerim Bog ureja, vodi in upravlja svet ter poti človeške skupnosti po načrtu svoje modrosti in ljubezni. Bog naredi človeštvo deležno tega zakona, da bi po blagi božji previdnosti vedno bolj spoznavali nespremenljivo resnico. Zato ima vsakdo dolžnost in posledično tudi pravico iskati resnico v verskih zadevah, da bi si z uporabo ustreznih sredstev lahko preudarno oblikoval pravilne in resnične sodbe vesti.

Resnico je treba iskati na način, ki ustreza dostojanstvu človeške osebe in njeni družbeni naravi, torej s svobodnim raziskovanjem, z uporabo poučevanja ali vzgoje, komunikacije in dialoga, s katerimi nekateri drugim razlagajo resnico, ki so jo našli ali verjamejo, da so jo našli, da bi si medsebojno pomagali pri iskanju resnice; in ko je to enkrat znano, jo je treba trdno sprejeti z osebno privolitvijo.

Človek zaznava in prepoznava nareke božjega zakona skozi svojo vest; vest, ki ji je dolžan zvesto slediti v vseh svojih dejavnostih, da bi dosegel Boga, ki je njegov cilj. Zato ga ni mogoče prisiliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni mogoče preprečiti, da bi ravnal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah. Kajti prakticiranje vere po svoji naravi sestoji predvsem iz prostovoljnih in svobodnih notranjih dejanj, s katerimi se človek neposredno povezuje z Bogom: dejanj te vrste ne more zapovedati ali prepovedati zgolj človeška avtoriteta. In sama družbena narava človeka zahteva, da navzven izkazuje svoja notranja verska dejanja, da komunicira z drugimi v verskih zadevah, da svojo vero izpoveduje na skupen način.

Zato je žalitev človeške osebe in reda, ki ga je Bog vzpostavil za ljudi, če se človeku ob ohranjanju pravičnega javnega reda odreka svobodno izpovedovanje vere v družbi.

Poleg tega verska dejanja, s katerimi se ljudje na podlagi svojih najglobljih prepričanj zasebno in javno povezujejo z Bogom, po svoji naravi presegajo zemeljski in časni red. Zato mora civilna oblast, katere lastni namen je varovanje skupnega dobrega v času, priznavati in spodbujati versko življenje svojih državljanov; vendar pa presega svojo avtoriteto, če poskuša usmerjati ali ovirati verska dejanja.

Svoboda verskih skupnosti

4. Svoboda ali imuniteta pred prisilo v verskih zadevah, ki pripada posameznikom, mora biti priznana tudi, kadar delujejo skupaj. Kajti družbena narava človeštva in religije sama zahteva verske skupnosti.

Te skupnosti, če niso kršene pravične zahteve javnega reda, imajo pravico do imunitete, da se upravljajo po lastnih pravilih, da častijo božanstvo z javnim čaščenjem, da pomagajo svojim članom pri izvajanju verskega življenja in jih podpirajo z doktrino ter da spodbujajo ustanove, v katerih člani sodelujejo, da bi uredili svoje življenje v skladu s svojimi verskimi načeli.

Verske skupnosti imajo tudi pravico, da jim s pravnimi sredstvi ali upravnimi ukrepi civilne oblasti ne preprečujejo izvolitve, usposabljanja, imenovanja in premestitve lastnih duhovnikov, komunikacije z verskimi oblastmi in skupnostmi s sedežem v drugih delih sveta ali izbire verskih objektov ter pridobitve in uporabe ustrezne lastnine.

Verske skupnosti imajo tudi pravico, da jim ni preprečeno poučevati in javno izpovedovati svoje vere, tako ustno kot pisno. Vendar pa se je treba pri širjenju verske vere in uvajanju običajev vedno vzdržati kakršnih koli dejanj, ki bi lahko imela zanič pomen prisile ali nepoštenega ali manj pravičnega prepričevanja, zlasti pri ravnanju z neizobraženimi ali ljudmi v stiski. Takšno vedenje je treba šteti za zlorabo lastnih pravic in kršitev pravic drugih.

Verska svoboda vključuje tudi pravico verskih skupnosti, da svobodno izražajo edinstveno vrednost svoje doktrine za ureditev družbe in za oživitev vse človeške dejavnosti. Nenazadnje, pravica posameznikov, ki jih ženejo lastni verski občutki, da se svobodno zbirajo ali ustanavljajo izobraževalna, kulturna, dobrodelna in socialna združenja, temelji na socialni naravi človeštva in sami naravi religije.

Verska svoboda družine

5. Vsaka družina kot družba, ki ima svoje prirojene in temeljne pravice, ima pravico svobodno urejati svoje domače versko življenje pod vodstvom staršev. Starši imajo pravico določiti obliko verske vzgoje, ki jo bodo prejemali njihovi otroci, v skladu s svojim verskim prepričanjem. Zato mora civilna oblast priznati pravico staršev, da svobodno izbirajo šole ali druge oblike vzgoje, ne da bi jim pri tem posredno ali neposredno nalagala nepravična bremena. Poleg tega so pravice staršev kršene, če so otroci prisiljeni obiskovati šolske ure, ki ne ustrezajo verskemu prepričanju staršev, ali če je vsiljen en sam izobraževalni sistem, ki popolnoma izključuje verski pouk.

Spodbujanje verske svobode

6. Ker skupno dobro družbe, ki je vsota pogojev družbenega življenja, s katerimi lahko ljudje polneje in lažje dosežejo svojo popolnost, temelji predvsem na spoštovanju pravic in dolžnosti človeške osebe, se varstvo pravice do verske svobode nanaša na državljane, civilne oblasti, Cerkev in druge verske skupnosti, glede na posebno naravo vsake od njih, ob upoštevanju njihove obveznosti do skupnega dobrega.

Varstvo in spodbujanje nedotakljivih človekovih pravic je bistvena dolžnost vsake civilne oblasti. Civilna oblast mora zato učinkovito prevzeti odgovornost za varovanje verske svobode vseh državljanov s pravičnimi zakoni in drugimi ustreznimi sredstvi ter omogočati ugodne pogoje, ki spodbujajo versko življenje, da lahko državljani učinkovito uveljavljajo svoje verske pravice in izpolnjujejo svoje dolžnosti, družba pa lahko tako uživa blagoslove pravičnosti in miru, ki izhajajo iz zvestobe človeštva Bogu in njegovi sveti volji.

Če je verski skupnosti glede na posebne okoliščine ljudstev v pravnem redu družbe priznano posebno civilno priznanje, je nujno, da se hkrati vsem državljanom in verskim skupnostim prizna in spoštuje pravica do svobode v verskih zadevah.

Končno mora civilna oblast zagotoviti, da pravna enakost državljanov, ki spada tudi v skupno dobro družbe, nikoli, niti odkrito niti na skrivaj, ni ogrožena zaradi verskih razlogov, saj med njimi ni nobene diskriminacije.

Iz tega sledi, da javna oblast ne more s prisilo, strahom ali na kakršen koli drug način prisiliti državljanov, da izpovedujejo ali se ji odpovedo, niti ne more preprečiti, da bi se kdo pridružil verski skupnosti ali jo zapustil. Še toliko bolj je v nasprotju z Božjo voljo in svetimi pravicami človeške osebe in družine, kadar se sila v kakršni koli obliki uporablja za izkoreninjenje ali zatiranje religije, bodisi v celotnem človeštvu, na določenem območju ali v določeni skupini.

Meje verske svobode

7. Pravica do verske svobode se izvaja v človeški družbi in zato je njena uporaba podvržena določenim pravilom, ki jo urejajo.

Pri uresničevanju vseh svoboščin je treba upoštevati moralno načelo osebne in družbene odgovornosti: pri uresničevanju svojih pravic je vsak posameznik in družbena skupina po moralnem zakonu dolžna upoštevati pravice drugih, lastne dolžnosti do drugih in skupno dobro vseh. Do vseh je treba ravnati pravično in humano.

Poleg tega, ker ima civilna družba pravico, da se zaščiti pred zlorabami, ki se lahko zgodijo pod pretvezo verske svobode, je predvsem odgovornost civilne oblasti, da to zaščito zagotovi. Vendar se to ne sme početi samovoljno ali z nepravičnim favoriziranjem ene strani, temveč v skladu s pravnimi normami, ki so skladne z objektivnim moralnim redom. Te norme so potrebne za učinkovito zaščito teh pravic za vse državljane in za mirno ravnovesje teh pravic, za ustrezno spodbujanje poštenega javnega miru, ki je urejeno sobivanje v resnični pravičnosti, in za ustrezno varovanje javne morale. Vse to predstavlja temeljni del skupnega dobrega in je zajeto v pojmu javnega reda. Poleg tega je treba v družbi spoštovati načelo celostne svobode, po katerem mora biti svoboda človeštvu priznana čim širše in jo je treba omejiti le, kadar in v potrebnem obsegu. Vzgoja za uresničevanje svobode

8. Ljudje našega časa so pod pritiskom na različne načine in so v nevarnosti, da jim bo odvzeta lastna svoboda izbire. Poleg tega je nemalo takih, ki so nagnjeni k temu, da pod pretvezo svobode zavrnejo vsako podreditev in podcenjujejo dolžno poslušnost.

Zato ta vatikanski koncil spodbuja vse, še posebej pa tiste, ki so odgovorni za vzgojo drugih, naj si prizadevajo vzgajati ljudi tako, da bodo ob spoštovanju moralnega reda ubogali legitimno avtoriteto in ljubili pristno svobodo; ljudi, ki bodo stvari presojali po lastnih merilih v luči resnice, ki bodo svoja dejanja urejali z občutkom odgovornosti in si prizadevali podpirati vse, kar je resnično in pravično, ter bodo svoja dejanja z veseljem povezovali z dejanji drugih.

Zato bi morala biti verska svoboda določena tudi tako, da prispeva k temu, da moški odgovorneje izpolnjujejo svoje dolžnosti v družbenem življenju.

POGLAVJE II

VERSKA SVOBODA V LUČI RAZODETJA

Doktrina verske svobode
Njegove korenine so globoko zakoreninjene v Razodetju

9. Ko ta vatikanski koncil izjavi o pravici človeka do verske svobode, svojo izjavo utemelji na dostojanstvu človeške osebe, katere zahteve so skozi izkušnje stoletij postale vedno bolj očitne človeškemu razumu. Poleg tega je ta nauk o svobodi zakoreninjen v božjem razodetju in ga morajo kristjani zato še toliko bolj religiozno spoštovati. Čeprav razodetje izrecno ne potrjuje pravice do imunitete pred zunanjo prisilo v verskih zadevah, pa kljub temu razodeva dostojanstvo človeške osebe v vsej njegovi polnosti, kaže Kristusov pristop k človeški svobodi pri izpolnjevanju obveznosti verovanja v Božjo besedo in nas uči duha, ki ga morajo učenci tega Učitelja prepoznati in mu slediti v vsem. Vse to pojasnjuje splošna načela, na katerih temelji nauk te Izjave o verski svobodi. Predvsem pa je verska svoboda v družbi povsem v skladu s svobodo krščanskega dejanja vere.

Svoboda dejanja vere

10. Eno najpomembnejših načel katoliškega nauka, ki ga vsebuje Božja beseda in ga nenehno učijo cerkveni očetje, je, da se mora človek, ko veruje, prostovoljno odzvati Bogu in da zato nihče ne sme biti prisiljen sprejeti vere proti svoji volji. Dejanje vere je namreč po svoji naravi prostovoljno, saj se človek, ki ga je Kristus Odrešenik odkupil in Jezus Kristus poklical k posinovljenju, ne more oklepati Boga, ki se razodeva, razen če ga Oče pritegne in Bogu izroči razumni in svobodni dar vere. Zato je povsem v skladu z naravo vere, da je vsakršno vsiljenje s strani ljudi v verskih zadevah izključeno. Posledično režim verske svobode pomembno prispeva k spodbujanju stanja, v katerem so ljudje lahko zlahka povabljeni h krščanski veri, jo sprejmejo po lastni volji in jo dejavno izpovedujejo v vseh vidikih svojega življenja.

Obnašanje Kristusa in apostolov

11. Bog zagotovo kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici, zato so vezani v vesti, a ne prisiljeni. Bog namreč upošteva dostojanstvo človeške osebe, ki jo je sam ustvaril, ki se mora voditi po svoji volji in uživati ​​svobodo. To se je še posebej pokazalo v Kristusu Jezusu, v katerem se je Bog popolnoma razodel in jim dal spoznati svoje poti. Kristus, naš Učitelj in Gospod, krotek in ponižen v srcu, je potrpežljivo pritegoval in vabil učence. Res je, da je svoje oznanjevanje podpiral in potrjeval s čudeži, da bi spodbudil in okrepil vero svojih poslušalcev, a jih ni prisilil. Zagotovo je grajal nevero tistih, ki so ga poslušali, kazen pa je prepustil Bogu za sodni dan. Ko je poslal apostole v svet, jim je rekel: »Kdor bo veroval in se bo krstil, bo rešen, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen« (Mr 16,16). On pa je, ker je vedel, da je bil med pšenico posejan plevel, zapovedal, naj oboje raste do žetve, ki bo ob koncu vekov. Odpovedal se je temu, da bi bil politični Mesija in vladar s silo, in se raje imenoval Sin človekov, ki je prišel, »da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Razodel se je kot popoln Božji služabnik, ki »nalomljenega trsta ne prelomi in tlečega stenja ne ugasne« (Matej 12,20). Priznal je civilno oblast in njene pravice ter zapovedal, naj se cesarju plačujejo davki, a je jasno opozoril, da je treba spoštovati višje Božje pravice: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Matej 22,21). Končno je s tem, ko je na križu dokončal delo odrešenja, da bi dosegel odrešenje in resnično svobodo za človeštvo, dokončal svoje razodetje. Pričeval je za resnico, vendar je ni hotel vsiljevati s silo tistim, ki so mu nasprotovali. Kajti njegovo kraljestvo se ne brani s silo, ampak se vzpostavlja s pričevanjem za resnico in poslušanjem le-te ter raste z ljubeznijo, s katero Kristus, povzdignjen na križu, privlači ljudi k sebi.

Apostoli, poučeni z besedo in zgledom Kristusa, so hodili po isti poti. Kristusovi učenci so si že od samih začetkov Cerkve prizadevali, da bi ljudi vodili k izpovedi Kristusa kot Gospoda, ne s prisilo ali zvijačo, ki ni vredna evangelija, temveč predvsem z močjo Božje besede. Vsem so odločno oznanjali načrt Boga Odrešenika, »ki hoče, da se vsi ljudje rešijo in pridejo do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4); hkrati pa so spoštovali šibke, tudi tiste, ki so v zmoti, in tako pokazali, kako bo »vsak sam od sebe odgovarjal Bogu« (Rim 14,12) in medtem moral ubogati svojo vest. Tako kot Kristus so bili tudi apostoli vedno predani pričevanju o Božji resnici in so si drznili z vedno večjim pogumom oznanjati pred ljudstvom in oblastmi »Božjo besedo z zaupanjem« (Apd 4,31). Kajti z neomajno vero so verjeli, da je evangelij sam resnično Božja moč za odrešenje vsakega, ki veruje. Zato so, prezirajoč vse »orožje mesa« in po zgledu Kristusove krotkosti in ponižnosti, oznanjali Božjo besedo, popolnoma zaupajoč v njeno božansko moč, da uniči oblasti, ki so Božje sovražnike, in da ljudi vodi k veri in poslušnosti Kristusu. Apostoli so, tako kot Učitelj, priznavali legitimno civilno oblast: »Ni oblasti, razen tiste, ki jo je postavil Bog,« uči apostol in zato zapoveduje: »Vsakdo naj bo podrejen oblastem ...« »Kdor se upira oblasti, se upira redu, ki ga je postavil Bog« (Rim 13,1–2). Hkrati pa se niso bali nasprotovati javni oblasti, ko je ta nasprotovala sveti Božji volji: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi« (Apd 5,29). Nešteto mučencev in vernikov je sledilo tej poti skozi stoletja in po vsem svetu.

Cerkev hodi po stopinjah Kristusa in apostolov

12. Cerkev torej, zvesta evangelijski resnici, sledi Kristusovi in ​​apostolski poti, ko priznava in spodbuja versko svobodo kot nekaj, kar je v skladu s človeškim dostojanstvom in Božjim razodetjem. Skozi stoletja je ohranjala in učila nauk, ki ga je prejela od Učitelja in apostolov. Čeprav so se v življenju Božjega ljudstva, ko je preživljalo pretrese človeške zgodovine, včasih pojavljala vedenja, ki niso bila v skladu z evangelijskim duhom in so bila celo v nasprotju z njim, je Cerkev vedno ohranjala nauk, da se nihče ne sme siliti k sprejetju vere.

Na ta način je evangelijsko vrenje dolgo časa delovalo v glavah ljudi in močno prispevalo k temu, da so skozi stoletja lahko polneje dojeli dostojanstvo svoje osebe in dozoreli v prepričanju, da je treba to dostojanstvo v verskih zadevah ohraniti v družbi, imuni pred kakršno koli človeško prisilo.

Svoboda Cerkve

13. Med stvarmi, ki pripadajo dobremu Cerkve, pravzaprav dobremu same posvetne družbe, in ki jih je treba vedno in povsod varovati ter braniti pred vsako krivico, je zagotovo izjemnega pomena, da Cerkev uživa toliko svobode delovanja, kolikor je potrebna za skrb za odrešenje človeštva. Kajti to je sveta svoboda, s katero je Edinorojeni Božji Sin obogatil Cerkev, odkupljen s svojo krvjo. Resnično je tako neločljivo povezana s Cerkvijo, da tisti, ki ji nasprotujejo, delujejo proti Božji volji. Svoboda Cerkve je temeljno načelo v odnosih med Cerkvijo in javnimi oblastmi ter celotnim civilnim redom.

Cerkev si zahteva svobodo v človeški družbi in pred vsako javno oblastjo, saj je duhovna oblast, ki jo je ustanovil Kristus Gospod, in ki ji po božjem naročilu pripada dolžnost, da gre po vsem svetu in oznanja evangelij vsemu stvarstvu. Prav tako si Cerkev zahteva svobodo, kolikor je družba ljudi, ki imajo pravico živeti v civilni družbi po normah krščanske vere.

Kjer torej prevladuje verska svoboda kot norma – ne le razglašena z besedami, ne le potrjena z zakoni, ampak tudi iskreno udejanjana – tam Cerkev končno doseže stabilno stanje, tako pravno kot dejansko, za potrebno neodvisnost pri izpolnjevanju svojega božjega poslanstva, neodvisnost, ki jo cerkvene oblasti najbolj vztrajno uveljavljajo v družbi. Hkrati pa krščanski verniki, tako kot vsi drugi ljudje, uživajo državljansko pravico, da jim ni preprečeno živeti po svoji vesti. Zato obstaja harmonija med svobodo Cerkve in tisto versko svobodo, ki mora biti priznana kot pravica vseh ljudi in skupnosti ter potrjena v pravnem sistemu.

Obveznost Cerkve

14. Katoliška Cerkev si mora, da bi izpolnila božji nalog: »učite vse narode« (Mt 18,19–20), marljivo prizadevati, »da se Božja beseda širi in slavi« (2 Tes 3,1).

Vse svoje otroke goreče prosi, naj najprej dvignejo »prošnje, prošnje, molitve in zahvale za vse ljudi ... Kajti to je dobro in všečno Bogu, našemu Odrešeniku, ki hoče, da se vsi ljudje rešijo in pridejo do spoznanja resnice« (1 Tim 2–4).

Verniki pa morajo pri oblikovanju svoje vesti skrbno upoštevati sveti in zanesljivi nauk Cerkve. Katoliška Cerkev je namreč po Kristusovi volji učiteljica resnice in njeno poslanstvo je v tem, da pristno oznanja in uči resnico, ki je Kristus, hkrati pa s svojo avtoriteto oznanja in potrjuje načela moralnega reda, ki izhajajo iz same človeške narave. Poleg tega naj verniki modro ravnajo z neverniki in širijo luč življenja »v Svetem Duhu, v iskreni ljubezni, v besedah ​​resnice« (2 Kor 6,6–7) z vsem zaupanjem in apostolsko vnemo vse do prelivanja krvi.

Učenec ima namreč veliko dolžnost do Kristusa Učitelja, da vsak dan bolje spozna resnico, ki jo je prejel od Njega, da jo zvesto oznanja in pogumno brani, pri čemer izključuje vsa sredstva, ki so v nasprotju z duhom evangelija. Hkrati pa ga Kristusova ljubezen spodbuja, da z ljubeznijo, preudarnostjo in potrpežljivostjo ravna s tistimi, ki živijo v zmoti ali nepoznavanju vere. Zato je treba upoštevati tako dolžnosti do Kristusa, oživljenjske Besede, ki jo je treba oznanjevati, kot tudi pravice človeške osebe in mero milosti, ki jo je Bog po Kristusu podelil človeštvu, ki je povabljeno, da vero prostovoljno sprejme in izpove.

ZAKLJUČEK

15. Očitno je torej, da si ljudje našega časa želijo svobodno izpovedovati vero zasebno in javno; še več, da je verska svoboda v mnogih ustavah razglašena za državljansko pravico in slovesno priznana v mednarodnih dokumentih.

Vendar pa obstajajo režimi, v katerih si javne oblasti, čeprav njihova ustava priznava svobodo verskega čaščenja, same prizadevajo preprečiti državljanom prakticiranje vere in verskim skupnostim izjemno otežiti in otežiti življenje.

Z veseljem pozdravlja ugodne znake tega časa, a z žalostjo obsoja ta obžalovanja vredna dejstva, sveti koncil spodbuja katoličane in prosi vse ljudi, naj z največjo skrbnostjo premislijo, kako potrebna je verska svoboda, zlasti v sedanjih razmerah človeške družine.

Očitno je, da so vsa ljudstva vse bolj združena, da so ljudje različnih kultur in veroizpovedi povezani s tesnejšimi vezmi in da narašča zavedanje o individualni odgovornosti. Zato je za vzpostavitev in utrjevanje miroljubnih odnosov in harmonije med človeštvom bistveno, da je verska svoboda zaščitena z učinkovitimi pravnimi varovali po vsem svetu in da se spoštujejo najvišje dolžnosti in pravice posameznikov, da svobodno razvijajo svoje versko življenje v družbi.

Bog, Oče vseh, naj človeška družina s skrbnim spoštovanjem verske svobode v družbi, po Kristusovi milosti in moči Svetega Duha, doseže vzvišeno in neomajno "svobodo slave Božjih otrok" (Rim 8,21).

Vsaka posamezna stvar v tej izjavi je bila všeč očetom najsvetejšega koncila. In mi, z apostolsko avtoriteto, ki nam jo je podelil Kristus, skupaj s častitljivimi očeti v Svetem Duhu, jih odobravamo, določamo in uveljavljamo ter ukazujemo, da se, potem ko so sinodalno določene, razglasijo v Božjo slavo.

Rim, v cerkvi sv. Petra, 7. decembra 1965.

Jaz, Pavel, škof katoliške Cerkve